Opredelitev bitke pri Trasimenu

Med punskimi vojnami je ime sijalo s posebnim sijajem: ime kartaškega generala Aníbala Barce, potomca družina priznanega vojaškega prestiža v starem Republike Cartago.

Bitke tega velikega stratega v drugi punski vojni še danes preučujejo na vojaških akademijah. In med številnimi, ki izstopajo, najdemo Trasimeno.

Bitka pri Trasimenu je bila oborožen spopad med kartagenjskimi četami, njihovimi zavezniki in plačanci, proti vojakom rimske republike v okviru druge punske vojne in kar je privedlo do velike zmage Kartažanov.

Trasimeno sledi bitki pri reki Trebiji, v kateri so Rimljani - in zaradi nepremišljenosti njihovega poveljnika - tudi Hanibalove čete so utrpele katastrofo. Trebija je bila prvo večje soočenje v Ljubljani jaz ponavadi Italijansko med obema kandidatoma, zaradi česar je Trazimsko jezero druga bitka v Hannibalovi italijanski kampanji.

Po Trebiji je Hannibal prelisičil rimsko vojsko, ki ga je čakala v Arretiumu (današnji Arezzo v Toskani), predvidevajoč mu zasedo ob Trazimskem jezeru.

Rimsko preganjanje, ki ni bilo obveščeno, da je Hanibal sam zasedel, je pripeljalo do bitke.

Kartaginske čete, sestavljene predvsem iz zavezniških čet in plačanov, kot nekatera galska plemena, ki jih je Hanibal rekrutiral, ko je šel skozi njihove ozemlja, so bili urejeni severno od jezera, v prostoru, kjer ceste postanejo ozke poti, stisnjene med gorami zgoraj in jezerom Spodaj.

Diverzijski manever, ki je simuliral taborišče precej južneje, je prepričal Rimljane, da je bila punska vojska na jugu reke in da so zlahka premagali ozek del, v katerem so jih pričakali Kartažani, in to je bilo primerno, da so Rimljanom postavili past.

Rimljani so bili zelo neprevidni, pozabili so skoraj na vse zaščite zaradi vojske, ki je napredovala, in v volkova usta vstopili nevede in najmanj brez skrbi.

Ko so Rimljani vstopili v sotesko, so jih Kartažani odrezali pri obeh občutki, tako da so bili ujeti in jih začeli napadati z vseh strani.

Presenetljivemu učinku, ki ga je dosegel Hanibal, je bil dodan še teror, ki ga je v mnogih rimskih legionarjih povzročil Voda.

Do danes jemljemo za samoumevno, da praktično vsi znajo plavati, kar v klasični antiki sploh ne drži.

Pravzaprav je dober del 15.000 smrtnih žrtev, ki so jih utrpeli Rimljani (k temu je treba dodati še 10.000 ali 15.000 ujetnikov v kartaginskih rokah, proti med Hannibalovimi vojaki le 1500 ali 2000 mrtvih) so se utopili, ko so poskušali pobegniti skozi jezero pred besom vojakov, ki so se borili za Kartagina.

Rimljani niso mogli sprejeti nobenega usposabljanje bitka, tako da je to postalo navaden in preprost boj za reševanje življenj. Kartaganski napad razdelil na tri žepe le del Vanguard je uspelo rešiti del svojih čet.

Celo poveljnik rimskih čet, konzul Gaj Flaminio Nepote, je med bitko umrl.

Za vrhunec katastrofe je konjenica druge konzularne vojske, konzula Cneo Servilio Gémino, izgubila vso svojo konjenico, ki je bila presenečena nad punskim kolegom, ko je nameravala okrepiti Flaminiovo vojaško napravo, ne da bi vedela, da je bil Flaminio uničen v jezero.

Posledice bitke so občutili zlasti v Rimu, ki je imenoval Kvinta Fabija Maksima za diktatorja in vojaško sprejel politiko izgorele zemlje in nadlegovanja vojske Aníbala, izogibanje kakršnim koli spopadom na prostem.

Ta politika bi bila razstreljena v bitki pri Kanah, toda to je že druga zgodba ...

Foto: Fotolia - eddy007

Teme v bitki pri Trasimenu