Evropsko sodišče za človekove pravice

Druga svetovna vojna je imela uničujoč učinek na evropsko celino. Zaradi tega se je pojavila potreba po ustvarjanju novega okvira sobivanje ki daje prednost miru in pravičnosti. V tem kontekstu je ideja o nadnacionalnem organu, ki bi zagotovil skladnost z človekove pravice. Ta ideja je bila dokončno utelešena leta 1950 z ustanovitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki ga je zdaj ratificiralo 47 držav, ki sestavljajo Svet Evrope. EKČP je znano tudi kot Strasbourško sodišče.

Organizacija, ki bdi nad temeljnimi svoboščinami

Njegov namen je pregon morebitnih kršitev pravic in svoboščin, ki jih vsebuje EKČP (Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic). EKČP in EKČP sta neodvisna subjekta Evropske unije.

Po drugi strani pa EKČP ne bi smeli zamenjati s Sodiščem Evropske unije, sodiščem, katerega naloga je nadzirati zadeve, povezane s prav skupnosti.

Temeljni vidiki

Ko gre za pravice in svoboščine, ki jih je treba zaščititi, je na splošno vključeno naslednje:

pravica do življenja, prepoved mučenja in suženjstva, jamstva za varnost pravno, varstvo mladoletnikov, svoboda vest, od izraz in versko, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja ali prepoved katere koli oblike diskriminacijo.

Sodniki, ki so del EKČP, morajo imeti velik pravni ugled in brezhibno presojo moralno. V času, ko opravljajo svoje funkcije, ne morejo izvajati drugih dejavnosti, ki dvomijo o njihovi neodvisnosti in nepristranskosti.

Sodnike izvoli parlamentarna skupščina in absolutna večina, ki opravlja svoje naloge za največ devet let.

Tisti, ki lahko vložijo tožbo pri EKČP, so fizične ali pravne osebe, ki menijo, da njihove temeljne pravice niso bile pravilno spoštovane

To pomeni, da se ne razmišlja o možnosti vložitve pravnih pritožb, temveč le o tistih, ki so povezane s človekovimi pravicami. V tem smislu je treba EKČP razumeti kot zadnjo pravno pot, na katero se je mogoče zateči.

Sodišče ne more odločiti samoiniciativno, saj ne deluje po uradni dolžnosti. Po drugi strani pa so sodne obravnave običajno javne. Stavki, ki obsojajo državo, so obvezni in se nanje ni mogoče pritožiti.

V svoji zgodovini je EKČP prejelo več kot 700.000 tožb in izdalo več kot 20.000 kazni. Država z največ obsodbami je bila Turčija, sledita ji Italija in Rusija. Pravica do poštenega sojenja je bila predmet tožbe, ki je bila najbolj obravnavana.

Fotografije: Fotolia - ifeel / stmool

Teme na Evropskem sodišču za človekove pravice