Opredelitev sokratske etike

Lilén gomez | nov. 2021
Usposabljanje iz filozofije

Ko se sklicujemo na sokratsko etiko, je treba najprej opozoriti na pomembno težavo značaja zgodovinsko-filološki, namreč, da ne poznamo neposredno nobenega besedilnega vira, v katerem je odšel Sokrat utelešala njegovo misel. Glavni vir, preko katerega se lahko približamo filozofijo Sokratski so Platonovi dialogi in v manjši meri aristotelovsko delo ter nekatere Aristofanove komedije. To predvideva vrsto polemik okoli idej atenskega filozofa in celo o njegovem lastnem zgodovinskem obstoju. Pravzaprav je Sokrat, ki ga poznamo, platonski Sokrat, protagonist večine Dialogov, z različnimi sogovorniki.

Tudi s svojo raznoliko kompleksnostjo, viri in interpretacijami je bila podoba Sokrata odločilna za zahodno kulturo, zlasti njeno etiko; kajti po Aristotelu je bil prvi, ki je kot predmet svoje misli vzel definicije moralnih stvari (Aristotel,

Načela, na katerih se razvija etika

Sokrat v središče filozofske refleksije ne postavlja vesolja in narave, temveč človeka samega. V tem smislu je vprašanje o človekovem moralnem vedenju konstituirano kot osrednji vidik njegove misli, ki ga ureja delfska maksima »spoznaj samega sebe«. Tako Sokrat prevaja preiskava na fiziko proti pogledu na notranjost. S tem premikanjePoudarjen je pomen filozofije, ne zgolj kot vednosti zaradi nje same, ampak v njenem praktičnem smislu. Za Sokrata je moral človek razviti svoje notranje znanje, saj je bilo to raziskovanje tisto, kar mu je omogočilo, da svoj način življenja usmeri v dobro.

Sokratova etika na ta način ohranja tesen odnos z znanjem. Vrlina (areté) je modrost in nihče ne more prostovoljno narediti narobe; saj tisti, ki grešijo, to vedno delajo iz nevednosti, dokler ne vedo, kaj je dobro. Zdaj se vrline ni mogoče učiti kot katero koli drugo znanje, ker je praktično znanje: odkrivanje vrlin ni zgolj intelektualna operacija, ampak zahteva, da se človek zaveda svojega bitja. znotraj. V tem smislu je modrost povezana z etiko kot potjo duhovne osvoboditve. Njegove glavne oblike sestavljajo prevlado duše nad telesom; prilagoditev življenja teleološki ureditvi sveta; in na politični ravni na podrejenost od države do vlada modrih.

Pot do dobrega

Naloga filozofije je strogo človeška naloga, saj je človek vmesno bitje med živalmi, potopljenimi v nevednost, in bogovi, katerih modrost je absolutna. Samo človek si torej lahko želi vedeti; Zato je znanje trajno v nihanju. Zato sokratska vrlina vedno povzroči nepopolno znanje, na katerem je treba prav zaradi tega nenehno delati. Dobro se ne vsiljuje brez težav, ampak človek mora to izkoristiti Svoboda da bi ga dosegli. Tako za Sokrata modrost pomeni boj proti sebi, priznavanje lastne nevednosti, da ne bi bil premagan.

Pot do dobrega bo hkrati pot do sreče in Pravičnost. V Sokratovi etiki sta sreča in vrlina identificirani. Pravi vir sreče najdemo v duši, v njeni popolnosti. Vse drugo je sredstvo za dosego tega cilja, vendar samo po sebi nima vrednosti. Prava naloga človeka je doseči duhovno popolnost, proti kateri se pusti premagati Užitek - od posvetnih užitkov, pa tudi od razkošja - vodi v nevednost, nato pa v igranje narobe.

Bibliografija

MARTINEZ LORCA, A. (1980) "Sokratova etika in njen vpliv na zahodno misel", v reviji Baética, 3, 317-334. Univerza v Malagi.