10 primerov Ekloge

Ekloga

The ekloga to je neke vrste lirična poezija, torej je kompozicija, v kateri se prenašajo občutki, razmišljanja ali razpoloženja. Lahko je a dialog med dvema ali več znaki ali a monolog, in je podobna kratki enodejanki.

Za eklogo je značilna osrednja tema, saj so v tovrstni poeziji vedno izražena ljubeča čustva. Poleg tega so te skladbe, ko so bile izvedene, običajno spremljala glasba.

Prvo eklogo je napisal grški pesnik Teokrit v 4. stoletju pr. C. Kasneje so nekateri rimski pesniki uporabljali to podzvrst in stoletja pozneje, v renesansi, so nastale te vrste skladb, zlasti v španski literaturi.

Značilnosti ekloge

Primeri eklog

1. Odlomek »Idilio IV. Pastirji« Teokrita (310 pr.n.št C - 260 let. C.)

Bato.
Corydon, povej mi, čigave so krave?
So iz Filondasa?
Corydon.
Ne, od Egona, to zdaj
Za pašo, ki mi jih je dal.
Bato.
In kje skrivaš molžo
Vsi popoldne?
Corydon.
teleta
Starec jih obleče, mene pa dobro čuva.
Bato.
In odsotni pastir je šel?
Corydon.
Nisi slišal? Vzel s seboj
Milton proti Alfeju. (…)

1. "Idila IV" Biona iz Smirne (živel ob koncu 2. stoletja pr.n.št. C)

Muze krute ljubezni se ne bojijo,
Raje ga ljubijo po duhu in njegove sledi
Nadaljujejo, in če jim sledijo
Od brezsrčne duše se odvrnejo od njega,
In ga nočejo učiti; bolj, če sladko
Poj ljubezni, premaknil mehke skrinje,
Nato vsi pritečejo;
Priča sem, da je to res:
No, če pojem bogovom ali ljudem,
Moj jezik se zatakne, niti kaj prej,
Že poje; in če kasneje pojem o ljubezni,
Ali iz Lycide, potem iz ust,
Dobim branje in nežno pesem.

1. "Idila VI" avtorja Mosco de Siracusa (živel v 2. stoletju pr.n.št. C)

Rada je imela soseda Eko Pan;
In odmev skakajočemu Satiru je želel,
In Satir za Lido je znorel;
Koliko sem odmevala Panu, je Satir objel
Odmevu, Lidija pa Satiru prižgana;
Takšna ljubezen do nesrečnih izgubljenih,
In enega od njih je preziral drugega,
Toliko je bilo od njenega preziranega ljubimca,
Od sovražne nehvaležnosti, pravične kazni,
Sladko maščevanje žalostnemu ljubimcu,
Zaljubljena sem iz mafije, prijatelj,
Kakšni ljubimci morajo biti, če je lepota,
Dajem vam to kopijo in na koncu vam povem:
Ljubezen, zaljubljenca, z enako nežnostjo.

1. Fragment "Bucólica I" avtorja Virgilio (70 let C. - 19 ur. C.)

Melibeo.
Titiro, ti, ki ležiš pod pokrovom listnate bukve,
divje melodije vadiš na svojem tankem trstu;
zapustimo meje domovine in ljubega podeželja;
in izgnali smo se iz svoje dežele; ti, Títiro, v senci, brezskrben,
učiš čudovito Amarilis, da bo gora odmevala.
Titirus.
Oh Melibeo, bog je ustvaril te prostočasne dejavnosti za nas,
ker mi bo vedno bog;
nežno jagnje iz naših hlevov bo vedno kri na njegovem oltarju.
Kot vidite, je dovolil, da se moje krave mirno pasejo
in sam igram kar hočem na rustikalnem trstu. (…)

1. Fragment "II" Calpurnius Siculus (živel v 1. stoletju)

Crócale, čedna dekle, dva mladeniča; ljubili so
dolgo časa, minilo enega, kaj lastnik volnate govedi
je bil, Astaco pa drugi, ki ga je imel sadovnjak, oba lepa
in celo v petju. Nekega poletnega dne, ko je zagorelo
zemljišča so našli ob vznožju nekaterih bregov in blizu
od ledene fontane in do sladkega petja, ki so ga pripravili
in na tekmovanje z nagradami; tisti, če je izgubil, ponudil
sedem flisa, drugo pa sadeži vrta;
Bilo je super tekmovanje in Tirsis je deloval kot sodnik.
Vse vrste živine in zveri in vse se je udeležilo
bitje, ki cepi zrak s tavajočimi krili in tistimi
tisti brezglavi ob vznožju temnega hrasta pase
njegova čreda; Udeležil se je oče Fauno in tudi dvorogi
Satiri; ali suhe noge niso bile mokre
In najade z mokrimi nogami in deroče reke
ustavili so svoje tečaje; evro trepetajoče liste
spoštovali in v gorah je vladala globoka tišina.
Vse se je ustavilo; celo biki so teptali travnike
zaničevana in celo marljiva čebela si je upala
da pusti nektarice, saj so bile poštene.
In Tirsis je že sedel v senci drevesa
stari pregovor: »Vljudno vabljeni, fantje, nagrade
služijo, če sem jaz sodnik; dovolj nagrada
Je tisti, ki zmaga, premagan je očitek.
In ker je mogoče pesmi naročiti
izmenično, vsak trikrat se pokažejo prsti ».
In takoj so zaigrali prsti in prvi je bil Idas. (…)

1. Fragment "Égloga primera" Garcilaso de la Vege (1491-1536)

(…) Salicio
Ali težje od marmorja za moje pritožbe,
in goreči ogenj, v katerem gorim
hladneje od snega, Galatea!
Umiram in celo življenja se bojim;
Z razumom se bojim, ker me zapuščaš;
da brez tebe ni življenja za karkoli.
Škoda, da me moram videti
nihče v takem stanju,
od tebe nemočnega;
In zdaj bežim od sebe.
Ali preziraš dušo, da bi bila dama,
kjer si vedno bival, ne moreš
della pusti eno uro?
Pojdi ven brez dvoboja, solz, teka. (…)

1. Fragment "Ekloge Placide in Vitoriana" Juana del Encine (1468-1529)

(…) Placida.
Ranjeno srce,
manzilla imam od tebe.
Ali veliko zlo, krut pritisk!
Nisem imel sočutja
Vitoriano od mene
Če gre.
Žalostno, kaj bo z mano?
O, zaradi svojega zla sem ga videl!
Nisem mislil, da je slabo,
Sploh ga nimam, če bi hotel
ne bodite tako izmuzljivi in ​​tako.
To je moja smrtna rana
ozdravilo bi, če bi ga videl.
Vidiš ali kaj?
No, ni verjel vame
bolje bi bilo, če bi odšel.
Kaj gre stran? Jaz sem nor,
Jaz pravim takšno herezijo!
Škoda, da se tako zelo dotakne
Kako je prišlo iz mojih ust?
O, kakšna nora fantazija!
Pojdi ven, pojdi ven!
Bog si tega nikoli ne želi,
da je v njegovem življenju moje.
Moje življenje, moje telo in duša
v njegovi moči se prevažajo,
vse me ima na dlani;
v mojem slabem nikoli miren
in sile se mi skrajšajo;
in se podaljšajo
bolečine, ki mi tako dolgo trajajo
ki je v povezavi s smrtjo. (…)

1. Fragment "Égloga a Amarilis" Lopeja de Vege (1562-1635)

(…) Ko sem videl, da so moje luči pritlikave,
ko sem videl, da mi je sonce temnilo
moje smaragdno zeleno žalovanje
in moje čiste zvezde se skrijejo,
moje bede ni mogoče razmišljati,
niti moja huda bolečina ne postane dražja,
tudi tukaj ni mogoče reči brez solz
kako je šlo moje sonce ob poslavljanju.

Oči obeh so čutile tako veliko,
Ne vem, kateri so bili poškodovani
tisti, ki so jo oslepili ali videli mene,
niti ljubezen sama ne ve, kaj so oslepili,
čeprav so zatemnili samo njihova svetloba,
ki je ostala v drugih lepih,
videti, kot da lažejo,
ker so z ljubeznijo ubili tisto, česar niso videli. (…)

1. Fragment "Bátilo: ekloga v hvalo podeželskemu življenju" Juana Meléndeza Valdésa (1754-1817)

Batilo.
Pohodne, krotke ovce,
aljofarada yerba,
Naj nov dan z zlato lučjo,
Medtem ko je v mehkih pritožbah,
Pojejo mu zoro,
Sladke ptičke Aurori:
Koza, plezalec,
Že ohlapno se vzpenja,
Skozi drevored:
Ti s tega travnika
Nahrani travo in malo travo,
Mir, ovce moje,
No, srečni dnevi se vračajo iz aprila. (…)

1. Fragment "Égloga III" Vicenta Andrésa Estellésa (1924-1993)

Nemorous. (…)
Popoldne me je strah - v pisarni
tistih naših popoldnevov, tistih dni.
Belisa, svet gre proti katastrofi.
Začel bom klicati s telefona
poljubna številka: "Pridi, Belisa!"
Jočem, Belisa, med kreditom in dolgom.
Jokam na podstrešju, da veš.
Belisa, svet koraka proti katastrofi!

Več primerov v: