Opredelitev »kritike čistega razuma« (1781)

V svojem univerzitetnem izobraževanju Kant prejme dedovanjemetafiziko Lebniza in Wolffa na eni strani, na drugi pa dediščina Newtonove fizike. Oba vira si nasprotujeta v smislu konceptov prostora in časa. Zanimanje filozofa je bilo že zelo zgodaj, najti način za uskladitev obeh tradicij, tako da bi lahko dosegli formulacijo temeljev znanja, ki bi posledično dali trdno podlago za metafiziko. To je moralo slediti isti metodi, ki jo je Newton uvedel na področju fizike. Kritika čistega razuma je rezultat teh obsežnih raziskav, ki so filozofu vzele desetletje dela: v času objave dela je bil Kant star že blizu šestdeset let.

Kopernikanski obrat v drugi izdaji

Leta 1787 je Kant objavil drugo izdajo Kritike, ki je globoko spremenil nekatere koncepte svojega izvirnega dela. V prologu druge publikacije omenja vpliv, ki ga je delo povzročilo kot »

revolucija Kopernika", ki se nanaša na radikalne preobrazbe na področju astronomijo ki jih je Kopernik predstavil v svojem času. Je izražanje se nanaša na idejo, da sta si do takrat nasprotujoči si filozofski tradiciji, ki ju je Kant dedič, namreč racionalizem in empirizem, čeprav sta imela nasprotujoče si teze, sta oba temeljila na skupni predpostavki.

Naše znanje naj bi določali predmeti, tako da ne bi bilo mogoče ničesar spoznati neodvisno od izkušenj, torej a priori. Kantova stava je bila po njegovem mnenju doseči temelje za sintetične sodbe a priori, tj. sodbe, ki dodajajo informacije predmetu, na katerega se nanašajo (neanalitične), ne da bi se zatekle k izkušnje.

Revolucija, ki jo je uvedel filozof v miseltorej, če so možne a priori sintetične sodbe, je to zato, ker naše znanje ne določa predmet, ampak je, nasprotno, subjekt, ki sestavlja objekte, iz transcendentalnih struktur subjektivnosti (ki so sami pogoj možnosti izkustva človek).

intuicije in koncepti

Zdaj, po Kantu, predmete poznamo le z izkušnjo (a posteriori) in to posledično ureja pravila razumevanja, sposobnost, ki jo je treba v subjektu predpostaviti, preden so mu predmeti dani, torej, a priori. Zato o stvareh a priori poznamo le tisto, kar sami vnesemo vanje. Ne moremo iti izven meja izkušenj, predmet nam je treba dati (ker smo končna bitja, za razliko od Boga, katerega neskončni intelekt ima takojšnjo intuicijo stvari in ne potrebuje izkušenj senzorično).

Kant doseže sotočje med racionalizmom in empirizmom, ki je strnjeno v ideji, da "intuicije (izpeljane iz izkušenj) brez konceptov so slepe, koncepti brez intuicij so prazni”.

V istem smislu bo filozof rekel, da se "vse znanje začne z izkušnjo, vendar iz nje ne izhaja vse znanje." Kritika čistega razumaTako gre za obsežen razvoj okoli fakultet, ki nam omogočajo, da izvedemo proces spoznavanja, skozi strukture našega intelekta. (čutnost, razumevanje in razum), pri čemer za izhodišče vzamemo izkušnjo, v kateri so nam podani podatki čutov, ki dajejo vsebino rečenemu strukture.

Vloga metafizike

Težava metafizike je, da je lahko veljavna le, če je omejena na analizo konceptov v logičnem smislu. Vendar pa v metafiziki obstaja trditev po razširitvi znanja. Kantov interes torej leži v iskanju legitimne uporabe čistega razuma, da bi utemeljili metafiziko kot znanost. Rezultat tega raziskave To bo, čeprav metafizika sama ne more proizvesti znanja, ker presega izkušnja pa ji pripada red Idej razuma, namreč ideja Jaza, Boga in sveta.

Pomen teh idej je v tem, da imajo hevristika: delujejo kot vodila, ki vodijo k razumevanju, da lahko še naprej vedno bolj širi pristno znanje.

Teme v "Kritiki čistega razuma" (1781)