Koncept v definiciji ABC

lilen gomez | februarja 2022
Profesor filozofije

Ideja zgodovinske dekadence

Koncept dekadence kot značilnosti zgodovine je povezan s splošno teorijo o pomenu časa. Običajno je to podprto s pojmovanjem zgodovine - značilno za misel zahodni – kot naraščajoči napredek; tako da, če ta napredek ni preverjen po pričakovanih parametrih, se šteje kot zgodovinski upad.

Opise obdobij kulturnega "propadanja" je mogoče zaslediti že v antični Grčiji, predstavljeni v nasprotju z idealom civilizacije. V srednjem veku je pojem časa kot linearnega napredka združen s krščanskim teleološkim pojmovanjem, ki sega od nastanka zgodovine v Genezi do končne sodbe. Z modernim empirizmom in pozitivizmom je čas mišljen kot »univerzalna zgodovina«, s katero so družbe naravno urejene na višjo stopnjo civilizacije. Tako so bili dogodki, ki so predstavljali »regresijo« v smislu takšne sheme napredka, brani kot trenutki "propad" ali "padec" - kot je padec rimskega cesarstva - in ne kot preobrazba razmer zgodovinski.

Propad civilizacije pri Jean-Jacquesu Rousseauju

Kontraktarni filozof Jean-Jacques Rousseau (1712-1778) je bil eden prvih avtorjev, ki je opozoril (v svoji Razpravi o nastanku in temeljih neenakosti med ljudmi), da dekadencija ni bila zunaj civilizacije, ki bi jo uničevala od zunaj, ampak je vsebovala njen zarod od tal navzgor. Zahodna civilizacija je atrofirala naravne sposobnosti človeka, ki, ko se je rodil svoboden, živi vklenjen v verige, ki jih je naložil civilna družba.

Družba, ustanovljena na zasebni lastnini — ki je bila rojena iz izvirne prevare — je človeka spremenila v sebično, zaman bitje, katerega pohlep ga je vodil proti soljudem. To pomeni, da je postal dekadentno bitje, ki je izgubilo svobodo, ker se je vezalo na posvetne dobrine in potrebo po priznanju drugih.

Metafizika kot dekadencija v delu Friedricha Nietzscheja

V svojem filozofije, F. Nietzsche (1844-1900) gre korak dlje od Rousseaujevega začetnega udarca in poudarja, da metafiziko western je sam po sebi dekadenten, do te mere, da stavba moralno ki sloni na njej, ima edini namen prikriti zatiranje šibkih nad močnimi. Zgodovina misli na Zahodu je izumila konceptualni okvir, da bi vzpostavila racionalen izračun v odnosu do sveta, da bi nad njim prevladoval.

Potem gre za misel, filozofijo, metafiziko ali moralo, katere izvajanje ogroža življenje samo, ker je preprosto način izvajanja oblasti nad njim. Posledično zahodna misel postane dekadentna, ker deluje na življenje in vedno želi ohromiti njegovo prihodnost, da bi jo imela pod nadzorom, in tako umira, bolan.

Dekadenca kot razredni problem

V delu Georga Lukácsa (1885-1971) se zdi, da je pojem upadanja posebej povezan z upadom socialni razred kar pa implicira nazadovanje časa, ki ga razred določa v svojih kulturnih oblikah. Lukács razmišlja torej o konceptu dekadence v neposredni povezavi s literarno prakso, pa tudi s teorijo materializem zgodovinski. Iz te analize, romantiko Pojavlja se kot prvi izraz literarne dekadence, v kolikor prevladuje refleksivnost pesniškega jaza, tako da je posameznik izoliran od svojega konteksta.

Zaton se poistoveti z zatonom meščanske ideologije, njen razvoj je navsezadnje objektivna posledica delitve družbe na razrede.

Bibliografske reference

- Sestra. (1998) Zamisel o zatonu v zahodni zgodovini. Barcelona, ​​Andres Bello.

- Salinas, M. (S/F) O pojmu dekadence v Lukácsu. Čilenski arhiv.

- Fleisner, P. (2007) Rogatih siegfridov in nevernih čarovnic. Pogled na Nietzschejevo zavračanje romantike in njegovo hvalo Carmen. Trenutki in priložnosti. Nietzscheanski spisi, št.4-5.