Opredelitev socialne vključenosti

lilen gomez | apr. 2022
Profesor filozofije

Vključenost kot odgovor na socialno izključenost

Da bi razumeli koncept socialne vključenosti, ga je treba locirati kot način odzivanja na situacijo izključenosti. Ko se sklicujemo na kontekste socialne izključenosti, ni namenjen le upoštevanju scenarijev neenakosti ampak tudi globokega pretrganja družbene vezi, ki se kaže v nezmožnosti sistematičen — in vse bolj akuten — dostop do trga dela in državljanskih pravic (stanovanjskih, zdravje, izobraževanje, kultura, poleg dela). Z drugimi besedami, sestoji iz vrste družbenega razmerja strukturne narave – ne posrednega –, ki postane stigmatizacija določene skupine, katere življenje je večkrat negotovo dimenzije.

Socialna izključenost je pojem, ki je bil skovan po drugi svetovni vojni, vendar se je uveljavil večji pomen od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, z vzponom neoliberalnih državnih modelov skozi vse planet.

Inkluzija kot integracija

Pojem integracije je bil mišljen iz sociologije kot indikator, glede na različne spremenljivke, stopnje socialne vključenosti in izključenosti. Integracija se meri na podlagi razmerja med družbenimi skupinami in institucijami. Kulturna integracija je torej dana s sovpadanjem med institucionaliziranimi normami družbe in vedenji, ki jim sledijo pripadniki določene skupine; normativna integracija nastopi, ko ljudje opravljajo vloge v skladu z omenjenimi institucionalnimi normami; komunikacijsko integracijo določa zdrava pamet družbena skupina; funkcionalna integracija pa nastopi takrat, ko je v delitvi dela določena harmonija.

Težava tega pojma je v tem, da je izključitev iz tega pristopa nagnjena k identificirati z odstopanjem od institucionaliziranih norm, tako da zakriva možnost za konflikt kot motor družbenih preobrazb. V tem smislu ne dopušča spreminjanja družbenih odnosov, s katerimi so izključeni, temveč opozarja na to, da so skupine, ki so označene kot "deviantne", podrejene pravilo kot oblika vključitve.

Inkluzija kot možnost osebne izpolnitve

Druga predlagana oblika odziva na izključitev je zagotavljanje vključitve v smislu a dobro počutje, ki posameznikom omogoča njihovo osebno izpolnitev v družbenih sistemih, ki jim pripadajo. pripadajo. Koncept izključenosti, ki je v osnovi tega pojmovanja, predpostavlja, da je izključenost v oviri za posameznike, da dosežejo svoje težnje. Težava te alternative je, da izhaja iz etične premise, da bi to morali storiti posamezniki, ki ne zasedajo določenega položaja; tako da odgovornost pade na tiste, ne pa na družbeno ali strukturno stanje, ki konfigurira dostop do omenjenega položaja.

Politike vključevanja niso usmerjene v prilagajanje

V kolikor politike vključevanja ne pomenijo strukturne preobrazbe, jim je težko uspeti spremeniti scenarij socialne izključenosti. S tega vidika, vložek izključenih družbenih skupin pri oblikovanju politik vključevanja je odločilnega pomena, tako da te niso omejene le na mandat prilagajanja danim strukturam. Za učinkovito izvajanje socialne vključenosti jo je treba izvajati ob spoštovanju raznolikost osebnih interesov; ob upoštevanju, da so takšni interesi tudi družbeno izdelani cilji.

Pogoj možnosti osebne izpolnitve, gledano s tega vidika, je zagotavljanje temeljnih pravic človeka. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da procesi socialne vključenosti ne potekajo linearno, temveč vključujejo več robov, kot tudi zapletena dinamika, ki lahko pride v nasprotje (na primer, ko večji dostop do izobraževanja pomeni, kot nasprotnik, manjši dostop do delo).

Bibliografske reference

Chuaqui, J., Mally, D., in Parraguez, R. (2016). Koncept socialne vključenosti. Časopis za družbene vede, (69).

Hopenhayn, M. (2008). Vključenost in socialna izključenost v latinskoameriški mladini. Ibero-ameriška misel, (3), 49-71.