Opredelitev datotečnega sistema (datotečni sistem / datoteke)

Alsina González
Novinar specialist in raziskovalec

Vsakič, ko delate z a računalnikpametnega telefona, tablice ali druge 'pametne' naprave, so informacije shranjene v datotekah, urejenih na nek način, ki se imenuje kot datotečni sistem/datoteke, za angleščino datotečni sistemin je potrebno za izvajanje nekaterih osnovnih operacij, kot so:

• razmejitev začetka in konca datoteke ter podatkov, ki jih vsebuje;
• podajte nomenklaturo datotekam;
• dostop do teh datotek za branje;
• ustvariti nove datoteke in shraniti spremembe predhodno obstoječih, tako da imajo vsebovani podatki logično strukturo, s katero je mogoče delati;
• izvajati kot programe tiste datoteke, ki so izvršljive;
• Ohranite strukturo imenika (mape).

Imamo tudi druge, naprednejše in ki jih skozi zgodovino niso vključili vsi datotečni sistemi, čeprav je trenutno redek tisti, ki jih ne vključuje:

• atributi lastništva in dostopa za razmejitev, kdo ima datoteko in kdo lahko dostopa do nje;
• nadzor različic;
• šifriranje.

Zelo težko je izslediti zgodovino datotečnih sistemov, še posebej, kje se začnejo. Luknjane kartice so že imele nekakšen osnovni datotečni sistem, ki je označeval izhodišča za programe in podatke znotraj serije kartic.

S prihodom velikih velikih računalnikov in shranjevanje na magnetnih trakovih je postalo potrebno imeti tudi sistem, ki razmejuje, kje se vsaka stvar znotraj začne in konča trak, da bi se izognili ročnemu previjanju nazaj, tako da lahko tračni pogoni avtomatizirajo dostop do datotek potrebno.

To ni veljalo za domače 8-bitno mikroračunalništvo, svet, v katerem ste morali ročno previjati trakove nazaj, da bi našli začetno točko programa za nalaganje.

V času, ko so se začele uporabljati prve magnetne pomnilniške enote, ki niso odvisne od traku, temveč od površine za shranjevanje podatkov, paradigma Uporaba shranjevanja se spremeni iz zaporedne v naključno in tu pridejo v poštev datotečni sistemi, saj omogočajo strukturirano organizacijo informacij na disku.

Kako delati z datotečnimi sistemi

Če se na tej točki kateri koli bralec sprašuje, kako lahko dela s takšnim čudom ki vam omogoča vse zgoraj naštete stvari, ne bi moglo biti lažje: že je početje.

Ob predpostavki, da večina ljudi ne vzdržuje svojih računalnikov in elektronskih naprav ter ni namestila OS ki jih uporabljajo (bodisi Windows ali macOS na računalniku ali Android ali iOS na pametnem telefonu ali tabličnem računalniku), in da ne vedo, kako formatirati pogone (ki se prodajajo že formatirani), naj jih ne skrbi nekaj, kar je že narejeno.

Datotečni sistem je pripravljen, ko so pogoni formatirani, bodisi med namestitvi operacijskega sistema ali ko želimo izbrisati vse podatke, ki jih imamo na ključu USB (bliskovni pogon).

V slednjem primeru bomo izvedli prej omenjeni postopek 'formatiranja'. Oblikujte ali dajte Oblika, pomeni natančno pripravo datotečnega sistema, da lahko sprejema datoteke, s čim v katerega in od trenutka, ko se postopek formatiranja konča, lahko shranimo datoteke on.

V nekaterih primerih bomo lahko izbrali, kateri datotečni sistem bomo uporabili za nekatere enote, odvisno od programske platforme, ki jo uporabljamo:

Windows:

• maščoba: z zaporednima revizijama, FAT12 in FAT16, je tudi datotečni sistem, ki se uporablja v starodavnem MS-DOS in drugih sistemih DOS. Ustvarjen leta 1980 je temeljil na nepodpornih funkcijah, ki jih zdaj štejemo za osnovne, kot so dolga imena datotek.
• FAT32: poleg VFAT je a evolucija od prejšnjega, ki odpravlja težave, kot so dolga imena datotek, in podpira tudi večje diskovne kapacitete. Še vedno se uporablja v zunanjih pomnilniških pogonih (bliskovni pogoni, pomnilniške kartice,…). Velika prednost tega sistema je, da ga podpirajo glavni operacijski sistemi, kot sta macOS in GNU/Linux poleg sistema Windows, tako da lahko diski, formatirani z njim, prenašajo podatke med njimi platforme.
• exFAT: Druga različica datotečnega sistema FAT, ki jo je ustvaril Microsoft in optimiziran za uporabo v sistemih za shranjevanje bliskovnih podatkov. Trenutno ga uporabljajo platforme, kot je Android.
• NTFS: datotečni sistem, ki ga uporablja Microsoft Windows od različice NT 3.1, naslednik HPFS, ki ga je razvil IBM za OS/2. Je standard za namestitve sistema Windows.

macOS:

• hfs: Predstavljen leta 1985 je bil začetnik stvari, kot so dolga imena datotek ali vzdevki datotek v domačem mikroračunalniku.
• HFS+: zamenjal nekatere pomanjkljivosti HFS, ki jih je razkril čas, kot je podpora za večje datoteke (nekaj potrebnega v svetu, ki je začel videvati filme v računalniških datotekah), in formatirati večje pogone velikost. Prispeval je tudi k uporabi kodiranje standardiziran Unicode v datotečni sistem Mac.

GNU/Linux in drugi Unixi:

• ext2: Datotečni sistem najpomembnejšega brezplačnega operacijskega sistema, ki ga lahko najdete tudi v jedru sistema Penguin.
• ext3: prejšnji različici je dodan sistem vodenje dnevnika, in je postal standard za distribucije Linuxa.
• ext4: optimizira porabo virov in dodaja podporo za večje pogone in datoteke.
• Btrfs: Razvil ga je Oracle in skuša preseči omejitve ext4, kot je največja velikost datotek, čeprav še ni dosegel 'zrele' različice.
• ZFS: združuje administracija nosilcev poleg datotečnega sistema, stvari, ki običajno pridejo ločeno. Ustvaril ga je Sun Microsystems za Solaris, vendar je na koncu dosegel tudi Linux.
• ReiserFS: z vodenje dnevnika kot značilnost, ki definira, je njegova najnovejša različica Reiser4. Omogoča tudi dinamično spreminjanje velikosti pogonov tako z datotečnim sistemom, nameščenim na gostitelju, kot z odklopljenim.