Opredelitev okolja, ki povzroča debelost

Marco Antonio Villanueva Bustamante
Doktorica psihologije

Obesogeno okolje je opredeljeno kot družbeno in strukturno konstruiran prostor, ki vpliva na vzorcev obnašanja in ki spodbuja kopičenje telesne maščobe, povzroča razvoj prekomerne telesne teže oz debelost.

Trenutno sta prekomerna telesna teža in debelost javnozdravstveni problem, ki skrbi svetovno prebivalstvo. V tem smislu Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da po vsem svetu skoraj milijarda ljudi živi z enim od teh stanj in približno 2,7 milijona ljudi vsako leto umre zaradi kakršnih koli zapletov, ki izhajajo iz debelost. Med možnimi zapleti, ki jih lahko sproži razširjenost debelosti, so presnovne spremembe, ki povzročijo bolezni, kot so diabetes mellitus, dislipidemija, arterijska hipertenzija, srčno-žilne nesreče ali jetrne maščobna; mehanske motnje, kot so hipoventilacija, apneja v spanju, kardiomiopatija in srčno popuščanje ter končno psihosocialne spremembe, kot so depresija, anksioznost, vedenjske spremembe in diskriminacija.

Na podlagi teh informacij je prednostna naloga javnega zdravja izvajanje strategij za spopadanje z njim in zmanjšanje njegove razširjenosti. Tradicionalni biomedicinski model je bil glavni referenčni okvir za razvoj strategij, vendar je bilo to deležno kritik, da je nezadostno, pristransko ali celo stigmatiziranje; ker reducira debelost na nezdrav življenjski slog, v katerem ima posameznik polno odgovornost. Na ta način so se pojavili alternativni predlogi, ki poskušajo rešiti problem debelosti z večfaktorske perspektive. Kot del teh alternativ so se pojavile različne spremenljivke, ki sodelujejo pri razvoju debelosti, kot so stigma glede telesne teže, čustveno prehranjevanje in okolje, ki povzroča debelost.

Značilnosti in povezani izrazi

Swinburn ga definira kot družbeno in strukturno okolje, ki se gradi in hrani ter vpliva na vzorce vedenja, ki spodbujajo kopičenje telesne maščobe in posledično razvoj prekomerne telesne teže in debelost. Z drugimi besedami, obesogeno okolje je prostor, v katerem posameznik prebiva in ki v kombinaciji s socializacijskimi normami in fizičnimi prostori oz. naklonjenost, da je vedenje usmerjeno v takšno, ki omogoča povečanje telesne teže in telesne maščobe, elemente, ki omogočajo uvrstitev osebe med prekomerno telesno težo oz. debelost. V tem smislu se večina raziskav o obesogenem okolju nanaša na strukturne vidike okolja, kot je npr. fizični prostor, razpoložljivost hrane ali vzorci prehranjevanja, so lahko ti elementi tesno povezani z ravnjo družbenoekonomski; ker je bilo večkrat opisano, da imajo ljudje z nizko socialno-ekonomsko stopnjo slabši dostop do virov, ki jim omogočajo kakovostno življenje. V tem smislu se je pojavil koncept prehranjevalnih puščav, ki so preprosto opredeljene kot tista območja, kjer je težko dostopati do hrane. zdrava zaradi visokih stroškov, medtem ko je izrazito lahek dostop do nezdrave hrane, kot je visoko predelana in nizkovredna hrana. hranljiv.

Kot je bilo pričakovano, je puščav s hrano še posebej veliko na območjih z nizkimi dohodki. Poleg naštetega je za ta območja z nizkimi dohodki značilno tudi zaviranje razvoja telesne dejavnosti. Opisano je, da na teh območjih primanjkuje tudi odprtih površin ali prostorov, ki bi omogočali izvajanje športnih ali telesnih dejavnosti, kot je hoja; vendar tudi na teh območjih manjkajo površine, kjer bi se lahko delalo, zato morajo njihovi stanovalci opraviti obsežna potovanja na delo z motoriziranim prevozom (npr. javnim ali avtomobilom), ki daje prednost sedeči življenjski slog Nasprotno, ljudje z visokimi ekonomskimi viri lažje pridejo do hranljive hrane, prakse malo fizične aktivnosti in živijo blizu svojih služb, dajejo prednost aktivnemu prevozu (npr. uporaba kolesa oz hodi).

Na koncu je poudarjena tudi vloga sociokulturnih vidikov, kot so norme, prepričanja in vrednote, povezane s hrano. V tem smislu Rozin zatrjuje, da je kultura odločilni dejavnik pri uživanju določene hrane (npr. nekatere kulture dajejo prednost slani hrani kot sladki, medtem ko drugi uživajo začinjeno ali močno začinjeno hrano v večji meri kot drugi); poudarjajo tudi, da je hrana osrednji element nekaterih kulturnih praks. Na ta način bi se lahko spomnili nekaterih izrekov, kot je "žalost s kruhom je prijetnejša", ki bi bila v prid prakse, kot je čustveno prehranjevanje, ki je povezano z uživanjem nezdrave hrane v presežek. Vendar pa je za latinsko kulturo hrana osrednji element; Pomislimo, da mora biti na vseh srečanjih hrana, ki presega prigrizke ali pijačo.

Kot zaključek bi lahko rekli, da je obesogeno okolje osrednji element za razvoj javnih politik in intervencijske strategije za obravnavo debelosti, saj je ta kontekst v veliki meri odgovoren za razširjenost te stanje.