Pomen ruandskega genocida

Alsina González
Novinar specialist in raziskovalec

Ko slišimo besedo "genocid", nam hitro pridejo na misel nacistična koncentracijska taborišča, zadnji primer v Bosni med vojnama 19. neodvisnost nekdanje Jugoslavije oziroma tistega, ki se izvaja proti prebivalstvo Rohingja v Burmi. Mogoče on armenski genocid za tiste, ki vedo več o zgodovini, a še ena, ki je bila grozna in je bila napol pozabljena, je tisto, kar se je zgodilo v Ruandi leta 1994.

Genocid v Ruandi je bil namerni poskus izbrisa manjšine Tutsi s strani supremacističnih elementov Hutujske večine, ki se je zgodil v Ruandi leta 1994.

Vendar pa izbruh nasilja ni bil nekaj spontanega in brez primere, temveč je imelo sovraštvo med tema dvema etničnima skupinama oddaljen izvor, star več stoletij.

Do 11. stoletja (po zahodnem koledarju) je bilo sedanje ozemlje, ki ga zaseda Ruanda, dom pigmejcev etnične skupine Twa. Takrat so prispeli Hutuji, ki so bili posledica velike selitve, ki so zavladali prejšnjim in jih zdesetkali.

To dejstvo nas ne bi smelo presenetiti, saj je zgodovina človeštva polna množičnih preseljevanj narodov. celote, sedanje družbe pa so rezultat mešanice in zamenjav, ki jih povzročajo migracije.

V 14. stoletju so v regijo prispeli Tutsiji. Če so Hutuji prišli s severa, z območja Nila, so Tutsiji prišli z vzhoda ter osvojili in prevladali nad prebivalstvom, ustanovljenim v Ruandi.

Zaradi teh zaporednih valov selitev in osvajanj je nastala razslojena družba, v kateri je etnična skupina Twa nazadovala v glede na zasedeno ozemlje in število članov (dokler danes ni manjšina), in tudi zaseda najnižji sloj kast socialni.

Na vrhu piramide »gospodari« novi Tutsi, v sredini pa Hutuji. Razlike med razredi pa niso bile drugačne od npr ustanovljena v kraljestvih, ki so jih ustvarila "barbarska" ljudstva, ki so zasedala ozemlja osvojil do Rimsko cesarstvo, in v katerem so stari rimski državljani zasedali nižji sloj od novih »gospodarjev«.

Prihod Evropejcev v 19. stoletju bo porušil družbene odnose v državi in ​​tako kot v drugih delih Afrike povzročil zlom in spopad med etničnimi skupinami in plemeni.

Evropejci, ki so bili številčno premočni, a tehnološko naprednejši, so se morali povezati z nekaterimi napadati druge in sejati razdor, da bi se domačini bojevali med seboj oslabitev. Le tako so zmagovalci lahko zmagali. In bili so zelo zviti v načinu, kako so to počeli, makiavelistični v najslabšem pomenu besede.

Sprva so bili Nemci tisti, ki so osvojili Ruando, vendar je ta kolonialna oblast po prvi svetovni vojni prešla na Belgijo. Tudi Belgijci so, tako kot Nemci, izkoriščali klanske razlike, in to jim je uspelo še bolje... bolje zase seveda, veliko slabše pa za domorodne Ruandce.

Belgijci so bili naklonjeni Tutsijem, da bi pridobili oblast, pri čemer so uporabili machiavellistično pravilo o zavezništvu z najšibkejšimi za boj proti najmočnejšim.

Toda Hutuji niso sedeli križem rok in so se odzvali z različnimi upori v poznih 1950-ih in v sredini 1960-ih. Neodvisnost je uradno nastopila leta 1962, vendar je bila družba razbita zaradi toliko let napačnega tujega posredovanja. Škoda je bila storjena, sovraštvo podtaknjeno.

Hutuji so sčasoma prišli na oblast, monarhija Tutsi je bila ukinjena in v državi je bila ustanovljena republika. Medtem so Tutsiji začeli zapuščati državo, medetnično nasilje pa je raslo in se sprevrglo v državljansko vojno, ki se je končala sredi sedemdesetih let.

Leta 1990 so bili Tutsi izgnanci vključeni v Ruandsko domoljubno fronto, da bi napadli ali osvobodili državo, odvisno od perspektive, iz katere gledate.

Rezultat tekmovanja je tako rekoč "neodločeno", kar prisili k podpisu miru in usposabljanje skupne vlade. Vendar to ne vodi do učinkovite medetnične pacifikacije.

Z uporabo medijev, kot je radio, so hutujski supremacisti začeli širiti slogane, ki so svojo etnično skupino spodbujali k popolnemu etničnemu čiščenju.

Ustvarile so se paravojaške skupine, ki so zaradi dejstva, da je večina ruandskega prebivalstva Hutu, so lahko hitro zgradili veliko število pridruženih članov in začeli nadzorovati država.

Leta 1994 so razmere ušle izpod nadzora, kar je privedlo do odprtega "lova" elementov hutujskega supremacističnega sektorja proti Tutsijem.

V dobrih treh mesecih je bilo ubitih skoraj milijon ljudi, zaradi razmerja med smrtnimi žrtvami in časom je to najhujši genocid v zgodovini.

Tutsiji niso hoteli sedeti križem rok, zato so se borili; ponovno se je aktivirala ruandska patriotska fronta, ki ji je v približno treh mesecih uspelo prevzeti nadzor nad državo. S tem se je začelo tudi izgnanstvo kakih dveh milijonov Hutujev.

Čeprav sem že prej razložil, da je bilo skupno skoraj milijon žrtev, vse niso bile posledica iztrebljanja Hutujev proti Tutsiji, vendar so bili radikalci na obeh straneh in v okviru državljanske vojne je prišlo tudi do smrti zaradi čisto vojaški.

Državljanska vojna in genocid nista le poglobila družbenega zloma, temveč sta povzročila val beguncev in zlom gospodarstva.

Od leta 1994 in po miru je Ruanda z nekaj uspeha poskušala zapreti in zaceliti svoje rane. Gospodarstvo cveti, zaradi česar je država zanimiva za naložbe in kljub delitvi na a družba še naprej obstaja, so bila in se še vedno zelo dobro usmerjena prizadevanja za njeno zapiranje.

Fotolia Arts: jiris, 1000 slikovnih pik