Pomen Otomanskega cesarstva

Alsina González
Novinar specialist in raziskovalec

Preden je bil znan kot "bolni Evrope”, je v Osmanskem cesarstvu neposredno ali posredno nadzoroval dobršen del severnoafriške obale, svete kraje obeh krščanstvo od islama, Bližnjega vzhoda do Perzijskega zaliva, jugovzhodne Evrope do dalmatinske obale in današnje Avstrije in Ukrajine ter celotne Anatolije.

Njegova zgodba je vznemirljiva in čeprav je povzemanje vedno tvegana naloga, bom poskusil.

Turška ljudstva so bila rojena v stepah Srednje Azije in so se postopoma selila proti Anatolskemu polotoku.

Danes obstajajo jeziki, sorodni turščini, na območju srednje Azije in na Kavkazu, poleg same Turčije. The migracije Bilo je, tako kot vse migracije velikih množic prebivalstva, deloma mirno in deloma vojno.

V 10. stoletju so ta turška ljudstva prispela na Anatolski polotok in naredila vrzel med Abasidskim kalifatom (bila bi eden od vzrokov za njegov padec) in Bizantinsko cesarstvo, ki bi ji bili hudi tekmeci in bi jo postopoma slabeli.

Okoli leta 1000 so Turki že zasedli notranjost polotoka, obalo pa je še vedno obvladovalo Bizantinsko cesarstvo. Mongolska ekspanzija na vzhod teh ozemelj bo Turke zagotovo usmerila na zahod, da bi rasla in se širila.

Z ustoličenjem za sultana Osmana I., čigar turško ime je bilo Uthman ali Othman, leta 1290, se bo turška skupnost razširila in postala Otomansko cesarstvo.

Očitno ime imperija izhaja iz tega, kar velja za njegovega prvega vladarja.

Takratna turška politično-družbena struktura je še vedno močno temeljila na klanih ali majhnih napol neodvisnih kraljestvih, ki so bila zvestoba sultanu, od katerega so imela tudi avtonomijo.

Osman I. je pridobil delno neodvisnost od Seldžuškega cesarstva, ki so ga njegovi nasledniki utrdili in razširili.

Novonastajajoče Otomansko cesarstvo je svoje sosede »komolčilo« in v primernem trenutku izkoristilo (kot bo stoletje in pol kasneje pojasnil Machiavelli) slabosti drug drugega.

Bojevniški duh Turkov (ne pozabimo, prihajajo iz azijskih step, ozemlja zgodovinsko namenjen kovanju vojnih mest) je bil transcendentalen v tej širitvi, saj nam je zapustil dragulje, kot so telesa janičarji.

Vzporedno s širitvijo v Anatolijo in kasneje na Bližnji vzhod se je Otomansko cesarstvo širilo tudi na evropska tla na račun Bizantinskega cesarstva. Slednje se je zgodilo od leta 1361.

Bilo je tudi od desetletja 1360-1370, ko je cesarstvo začelo pritiskati na Carigrad, medtem ko so se razširili po bizantinski prestolnici, predvsem v starodavni Trakiji in na tem območju balkan.

Leta 1389 se je zgodila bitka na Kosovu, v kateri so Osmani premagali Srbe in prevzeli do takrat Srbsko cesarstvo ter dosegli vrata Ogrske.

Od tega trenutka naprej in več kot stoletje so med Osmani in Madžari potekali nenehni mejni boji.

Kot anekdoto razložite, da je eden od voditeljev, ki se je upiral Turkom, pridobivanje za trenutek zadrževal širitev cesarstva je bil vlaški Vlad Tepeš (Vlad III.), znan kot nabijač, in to bo stoletja kasneje navdihnilo lik Drakule (njegovo rojstno ime je bilo Vlad Drăculea).

Leta 1453 je Bizantinsko cesarstvo po desetletjih izgube ozemelj v korist osmanskih čet padlo: Turki so zavzeli Konstantinopel

Ta dogodek pomeni prelomnico v evropski in svetovni zgodovini. V njej je postavljen začetek novega veka (ki ga drugi avtorji postavljajo v odkritje Amerike leta 1492).

S padcem bizantinske prestolnice je bila edina politična entiteta, ki se je lahko razglasila za naslednico Rimsko cesarstvo in torej klasične tradicije. Osmani so mesto kmalu spremenili v svojo novo prestolnico.

Poleg tega je izguba te trdnjave osvobodila otomanske čete, ki so lahko delovale na drugih frontah, saj je dala kontinuiteto kopenski posesti cesarstva.

Osmani so kmalu nadaljevali svojo evropsko ekspanzijo z močnejšo močjo in leta 1526 premagali Madžare pri Mohácsu ter zavzeli državo. Leta 1529 bodo oblegali Dunaj, čeprav ga ne bodo mogli zavzeti.

To dejstvo označuje največjo otomansko ekspanzijo v Evropi. Od tega trenutka naprej se bo razširil po vsej Aziji (današnja Sirija, Irak in Iran) ter ob južni obali Sredozemlja (predvsem Egipt).

Turški korzarji in pirati so sprožili teror tudi nad krščanskimi kraljestvi v Sredozemlju in napadli celo severno od Iberskega polotoka.

Zato so se različne sile večkrat združile proti imperiju in zmagale v odločilni bitki pri Lepantu leta 1571.

Konec 17. stoletja je prerojena Kraljevina Ogrska napadla Otomansko cesarstvo in si postopoma povrnila ozemlja.

Imperij je začel kazati znake šibkosti, kar je običajno v vsakem imperiju, ko se njegovo širjenje upočasni. Skupaj z Madžari, Avstrijci, Poljaki in Svetim rimskim cesarstvom so izkoristili tudi turško šibkost, da so Osmane potisnili proti Balkanu.

Od tod naprej je bila samo ena pot: če je Otomansko cesarstvo do takrat vzhajalo, je zdaj propadalo. Leta 1683 je drugo obleganje Dunaja klavrno propadlo.

Z začetkom v 18. stoletju je Otomansko cesarstvo pahnilo v spiralo, v kateri so bili združeni etnični problemi in korupcija elit.

Zelo reprezentativen za slednje bo padec telesa Janízarosov, nekoč močnega vojaškega stroja, ki je kasneje pahnil v korupcijo zaradi politične moči, ki so jo nabrali.

Zaton na Balkanu bo dosegel vrhunec leta 1823 z neodvisnostjo Grčije, ki ji bo leta 1882 dodana izguba Egipta. Toda najhujše je šele prišlo.

Ko je Otomansko cesarstvo propadalo, se je soočilo s poskusi ponovne izgradnje in preživetja. Od tega časa, zaradi ozemeljskih izgub, pride v cesarstvo vzdevek "bolni človek Evrope".

Leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna in Otomansko cesarstvo se je pridružilo centralnim silam.

Cesarstvo je kljub posodobitvi svoje vojske utrpelo hude poraze (kot na Kavkazu proti Rusom) in na koncu postalo žrtev oglodane strukture. zaradi koruptivnosti svojih visokih položajev ter osebnih in političnih interesov, poleg slabe opremljenosti, da bi zdržali dolgoletni konflikt trajanje.

Niti nemška podpora ni mogla preprečiti tega, kar je bilo videti obsojeno, in leta 1918 so sovražniki imperij razkosali in zmanjšali na Anatolijo in Istanbul.

Uradni konec Otomanskega cesarstva se zgodi leta 1922 z ukinitvijo sultanata s strani Mustafe Kemala, znanega kot Atatürk. (oče turške domovine) in razglasitev republike, kakor tudi odpoved kakršni koli možnosti vrnitve Imperij.

Otomansko cesarstvo, ki je bilo prvotno zdravo za zavist drugih sil, je preživelo skoraj dve stoletji dekadence do izginotja v meglice zgodovine, ki ne bo nikoli pozabila, kaj je nekega dne bilo njeno veliko sijaj.

Fotolia slike. Preteklost, Koraysa