Primer nomenklature anorganskih spojin

The nomenklatura anorganskih spojin: Anorganske spojine so kombinacije kemičnih elementov, ki imajo kot proizvod molekule, v katerih so združujejo večino kemičnih elementov, vendar za svojo glavno zgradbo nimajo atomov ogljik. To ne pomeni, da anorganske molekule z ogljikom ne obstajajo, ampak da te nimajo lastnosti organskih molekul.

Skozi zgodovino so številne snovi dobile različna imena, od katerih so nekatera preživela do danes. To velja na primer za snov, imenovano salfumán, solni alkohol, morska kislina ali muriatska kislina. Snov, ki je bila znana že od antičnih časov, je imela različne namene in različna imena.

Soočeni s to raznolikostjo imen kemičnih spojin in molekul ter potrebo po njih enotna pravila, uporabna vsem znanstvenikom, akademikom, študentom in industrijalcem, leta 1919 IUPAC (Mednarodna zveza čiste in uporabne kemije: Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo), ki je organ, pristojen za določitev imen in simbolov kemičnih elementov, pa tudi za poenotenje imen molekul in spojin kemikalije.

IUPAC je sprejel dva sistema za poimenovanje anorganskih kemičnih spojin, ki se skupaj s tradicionalnim sistemom uporabljajo danes.

Tradicionalna nomenklatura:

Je najstarejši sistem, trenutno se uporablja predvsem v trgovini in nekaterih tradicionalnih panogah. Z nekaj priponami označite razliko med snovmi, sestavljenimi iz istih elementov v različnih kombinacijah s končnico –oso za spodnje valence in –ico za več visoko.

• Primer: FeO: železov oksid; Vera₂ALI₃: Železov oksid; Vera₃ALI₄: Železov-železov oksid.

Nomenklatura zalog:

Pogosto se uporablja v večjem delu 20. stoletja in z rimskimi številkami identificira spojine podobnih struktur, v katerih nekateri elementi reagirajo z različnimi valencami.

• Primer: FeO: železov (II) oksid; Vera₂ALI₃: Železov (III) oksid; Vera₃ALI₄: Železov (II, III) oksid.

Stehiometrična nomenklatura:

Stehiometrična nomenklatura je najnovejša in se uporablja predvsem med raziskovalci in akademiki, saj ima enostavnejšo strukturo z uporabo številčnih predpon, ki označujejo število atomov ali ionov vsake snovi v molekula.

• Primer: FeO: železov oksid; Vera₂ALI₃: di železov trioksid; Vera₃ALI₄: Tri-železov tetraoksid

Pisanje kemijskih formul.

Kot del nomenklature mora biti pisanje kemijske formule spojine napisano po določenem vrstnem redu elementov, njeno branje pa sledi tudi pravilu.

Najprej se napiše največ elektropozitivnih elementov, nazadnje pa elementi ali radikali, ki delujejo z elektronegativno valenco.

Primer: V primeru vodika, ko se v kombinaciji z nekovino tvori kislina, ima pozitivno valenco, medtem ko ima nemetal negativno valenco. Najprej bo torej napisan simbol za vodik in nato simbol za klor: H⁺ + Kl^– = HCl.

V primeru hidrida vodik deluje z negativno valenco in kovina ima pozitivno valenco, zato bo najprej zapisan kovinski element in nato vodik: Na⁺ + H^– = NaH

V primeru radikala, kot je radikal Oksihidril (–OH), deluje vedno z negativno valenco, zato bo na koncu formule zapisano: Na⁺ + OH^– = NaOH

Način branja poteka od desne proti levi, torej element ali radikal elektronegativni daje vrsto spojine, pozitivni radikal pa komponento ki vpliva. Pri kislinah je ime podano glede na njegovo zgradbo, zato je po tem pravilu poimenovano po elementu negativne elektro ali kisline, bodo pravilne oblike, čeprav je najprimernejše, če jo poimenujemo kot kislina, s koncem –Hidrična. V zgornjih primerih bodo spojine imele naslednja imena:

HCl = vodikov klorid in klorovodikova kislina (to je treba uporabiti po možnosti).
NaH = natrijev hidrid.
NaOH = natrijev hidroksid.
V primeru soli.
FeCl₃ = Železov klorid (tradicionalni), železov klorid II (zaloga), železov triklorid (stehiometrični).

10 Primeri nomenklatur anorganskih spojin:

1. H₂SW₄ (2 vodikova atoma + sulfatni ion [SO₄])
Tradicionalna nomenklatura: olje vitriol, žganje vitriol, žveplova kislina.
Temeljna nomenklatura: žveplova kislina.
Stehiometrična nomenklatura: žveplova kislina.

2. Cu₂SW₄. (2 atoma bakra + sulfatni ion).
Tradicionalna nomenklatura: vitriol, bakrov sulfat.
Temeljna nomenklatura: Bakrov sulfat I.
Stehiometrična nomenklatura: Dicobre sulfat.

3. Cu₂SW₄. (2 atoma bakra + sulfatni ion).
Tradicionalna nomenklatura: vitriol, bakrov sulfat.
Temeljna nomenklatura: Bakrov sulfat I.
Stehiometrična nomenklatura: Dicobre sulfat.

4. CS₂. (atom ogljika + 2 atoma žvepla).
Tradicionalna nomenklatura: ogljikov sulfid.
Osnovna nomenklatura: ogljikov sulfid.
Stehiometrična nomenklatura: ogljikov disulfid.

5. NaOH. (natrijev atom + hidroksilni ion).
Tradicionalna nomenklatura: kavstična soda, natrijev hidroksid.
Osnovna nomenklatura: natrijev hidroksid.
Stehiometrična nomenklatura: natrijev hidroksid.

6. Ba (OH)₂. (atom barija + 2 hidroksilna iona).
Tradicionalna nomenklatura: barijev hidroksid.
Osnovna nomenklatura: barijev hidroksid.
Stehiometrična nomenklatura: barijev dihidroksid.

7. CuOH. (atom bakra + hidroksilni ion).
Tradicionalna nomenklatura: Kuprov hidroksid.
Osnovna nomenklatura: bakrov hidroksid I.
Stehiometrična nomenklatura: bakrov hidroksid.

8. Cu (OH)₂. (atom bakra + 2 hidroksilna iona).
Tradicionalna nomenklatura: bakrovi hidroksid.
Osnovna nomenklatura: bakrov hidroksid II.
Stehiometrična nomenklatura: bakrov dihidroksid.

9. AuOH. (atom zlata + hidroksilni ion).
Tradicionalna nomenklatura: Sivi hidroksid.
Osnovna nomenklatura: zlati hidroksid I.
Stehiometrična nomenklatura: zlati hidroksid.

10. Av (OH)₃. (atom barija + 3 hidroksilni ioni).
Tradicionalna nomenklatura: avrski hidroksid.
Osnovna nomenklatura: zlati hidroksid III.
Stehiometrična nomenklatura: barijev trihidroksid.