Opredelitev zgodnjega krščanstva

Jezusovi privrženci so razlagali, da je to, kar je Bog obljubil v prvotni zavezi z Judi, nova zaveza in je zanje Jezus tisti, ki je prinesel Božje kraljestvo na Zemljo.

V grščini je beseda, ki se nanaša na Mesija, christos in za to razlog njegovi privrženci so postali znani kot kristjani. Zanje je bil Jezus več kot le Vodja ali zdravilec, saj je vse, kar je rekel ali storil, prišlo od samega Boga.

Zato je Jezus postal reinkarnacija Boga. Tisti, ki so širili to idejo, so ustanovili zgodnje krščanstvo.

V času rimskega imperija

Prve kristjane so rimske oblasti sprva preganjale, saj niso hoteli žrtvovati in plačevati poklonov cesarjem. Glavna krščanska voditelja sta bila Pedro in Pablo ter majhna skupina, ki so jo sestavljali Esteban, Bernabé, Priscilla, Jaime in Tito.

Glavni zgodovinopisni viri tega obdobja so zbrani v Ljubljani knjigo Apostolskih del in v poslanicah Nova zaveza.

Po Jezusovi smrti ni bilo nobenega vodstvo opredeljen med njegovimi privrženci. Hkrati je Jezusovo križanje predstavljalo a

opaziti za vse tiste, ki bi radi naredili svoje doktrina. Po drugi strani pa je lik Jezusa kot resničnega Mesije povzročil vse vrste polemik in teoloških razprav med Judi in kristjani.

V prvem in drugem stoletju premikanje Christian Gnostic in njegovi zagovorniki so menili, da je človekovo odrešenje mogoče z znanjem notranjosti in ne vere (nekateri gnostiki so zanikali Jezusovo križanje in dvomili v druge epizode Biblija).

V vrstah nove religije so bili različni tokovi: judovsko krščanstvo, pavlinsko krščanstvo in sinoptično krščanstvo.

Kljub vsemu temu so se kristjani organizirali, ker so verjeli, da je njihov vodja pristen Mesija, ki bo na ta svet prinesel Božje kraljestvo.

Tisti, ki so sestavljali zgodnjo krščansko cerkev, so začeli širiti evangelije in so bili prepričani, da je njihove besede navdihnil Sveti Duh. Na ta način so postali pridigarji evangelija.

Sčasoma je bil ustvarjen enoten nabor standardov in meril. V zvezi s tem je bil oblikovan kanon. Kanon zgodnjega krščanstva je sklop normativnih besedil za določitev enotnega merila v verskih zadevah. S temi novimi normami so različni tokovi krščanskega gibanja veljali za herezije.

Za večino teologov je kanon pomenil konec zgodnjega krščanstva in začetek nove dobe.

V štirinajstem stoletju je Konstantin sprejel krščanstvo kot uradno religijo cesarstva.

Z zgodovinskega vidika je bil prehod v krščanstvo cesarja Konstantina izvor Katolištvo.

V Milanskem ediktu leta 313 so kristjane nehali dokončno preganjati in krščanska cerkev se je razvila v nov model, katolištvo.

Foto: Fotolia - Jorisvo

Teme v zgodnjem krščanstvu