Opredelitev arabske pomladi (2010)

Želja po svobodi ostaja v večji ali manjši meri zasidrana v ljudeh, ki jo občasno na enem ali drugem kraju sveta zahtevajo; zgodilo se je v Severni Ameriki leta 1776, zgodilo se je v Franciji leta 1789, v različnih evropskih mestih leta 1848, leta 1956 na Madžarskem in leta 1968 v Pragi, Parizu in Mehiki.

Klic po svobodi, ki je bil skozi zgodovino izražen v mnogih jezikih in marsikje po svetu, je bil od leta 2010 v več državah izrečen z arabskim naglasom.

Klic Arabska pomlad (čeprav bi ga bilo treba natančneje imenovati Arabski izviri) je sestavljala vrsta priljubljenih gibanj, ki so zahtevale politične in družbene spremembe v arabskih državah.

Ta gibanja so se končala na različne načine: z rušenjem vlade (kot v primeru Tunizije in Egipta) ali državljansko vojno (primer Sirije in Libije) ali z bolj ali manj slišanimi protesti. V primerih, kot je egiptovska, je nova vlada na koncu ignorirala dobršen del priljubljenih zahtev.

Gibanje arabske pomladi je izbruhnilo v Tuniziji decembra 2010.

Čeprav je bila zadnja slama samomor s samozažigom (strašno boleč način smrti) uličnega prodajalca, ker je policija zasegla vse njegove blaga in se zato soočili z lakoto, ker niso mogli prodati ali kupiti ničesar drugega, resnica je, da je bila to le varovalka, ki je prižgala sodček splošnega nezadovoljstva od prebivalstva Tunizijka s svojo vlado zaradi slabih razmer in revščine, v kateri je živela večina prebivalstva.

K temu je treba dodati pomanjkanje političnih svoboščin režima Ben Alija, kar je skupno mnogim državam na arabskem področju.

Pravzaprav Pomlad Arab ni bil osamljen dogodek, ampak eksplozija, ki so jo povzročile dolgoletne protesti, ki so jih vlade držav, v katerih so bili nemiri, bolj ali manj širile in zatrle.

Katalizator, ki je omogočil širjenje izgredov in svet, so bili internet in pametni telefoni.

Kljub cenzuri, ki obstaja v mnogih državah v internetnem omrežju (in ne samo v arabskih državah), je skoraj nemogoče postaviti vrata na teren in ni šlo le za informacije, ki so prihajale od državljanov do medijev, vendar med državljani samimi in med državami, mimo cenzure v medijih.

Poleg tega je mreža omogočala tudi sodelovanje med aktivisti in gibanji, olajševala je pozive k demonstracijam in različna subverzivna dejanja.

Na ta način se je revolucija vrnila nazaj in se razširila, saj je, kot je izbruhnila v nekaterih državah, vplivala na državljanstvo drugih. Vloga interneta v celotnem premikanje ni ga mogoče minimizirati, saj je bilo temeljno.

Revoluciji v Tuniziji je uspelo strmoglaviti vlado. Protestniki so imeli podporo vojske, kar je bil zelo močan dejavnik v vseh teh primerih. Po Tuniziji je bil na vrsti Egipt.

Predseduje Hosni Mubarak (ki je raje deloval kot orientalski kralj) od atentata na Anwar el Sadat leta 1981, Egipt Bila je to diktatura, v kateri je Mubarak sistematično zatrl kakršen koli kanček nasprotovanja in odprtosti, pri čemer se je zanašal na Pravo iz V sili, ki je veljal od leta 1967 in je vojski in policiji podelil široka pooblastila in jih odvzel državljanom.

Protesti so izbruhnili 25. januarja 2011, posnemajo tiste v Tuniziji, ki so strmoglavili Ben Alija, in z istim namenom strmoglavljenja Mubaraka in njegove skorumpirane in nepotične vlade.

V paniki je egiptovska vlada poskušala prekiniti dostop do interneta in čeprav to mnogim državljanom ni omogočilo dostopa do omrežja, zato Medtem so številni drugi, neoblikovani, uspeli pridobiti dostop prek tujih ponudnikov ali pa so se od ust do ust uskladili s celotnim življenska doba.

Epicenter protesta je bil kairoški trg Tahrir, ki je postal simbol protivladnih demonstracij. Šok je bil, ko vojaki niso upoštevali ukazov, naj streljajo na množico.

Vojaki so se vživeli v protestnike, čeprav so bili policisti sprva verjetno na strani vlade, čeprav je verjetno, da bo njihov Vojaki niso ubogali, iz iste vojske so začeli pritiskati na Mubaraka, ki je bil po drugi strani tudi vojaški mož (od Nasserja v Egiptu vlada vojaški).

Mubarak je postal živčen in odstopil je celoten kabinet, obljubljal je reforme. Za režim je bilo prepozno, protestniki niso želeli več majhnih sprememb, ampak za odhod diktatorja, kar je na koncu storil 11. februarja.

A posteriori in kljub napredku v smislu demokracija, zahteve gibanja so bile razvodenele in na primer izvoljenega Mohameda Morsija je odstavil vojaški udar, ki ga je vodil Abdul Fatah al-Sisi.

Vzporedno z demonstracijami v Egiptu je revolucionarna varovalka zasvetila tudi v Libiji, državi, ki ji od leta 1969 predseduje Moammar Gadafi.

Gadafi je obljubljal v svojih začetkih, v katerih je odprl državo in podelil široke svoboščine ljudem, ki so jih do takrat imeli v kapalkah. dovolil si je, da ga pokvari absolutna oblast, ki jo je imel, spreminjanje svojega režima v personalista in podrejanje njegovega prebivalstva njegovim kapricam in samovolja. Famosa je njegova osebna straža, sestavljena izključno iz žensk (njegovih "Amazonk"), nad katerimi je storil tudi vse vrste zlorab.

V Libiji bi padec Gadafija omogočil dejavnik, ki ga drugi upori še niso imeli: tuja intervencija.

Nekatere mednarodne sile na čelu z Združenimi državami so Gadafija "iskale", razlog, zakaj se niso obotavljali podpreti opozicijske skupine, združene v Državni svet Slovenije Prehod.

Tu so ljudje spet prosili, naj se rešijo iz revščine, in spet sredstvo za komunikacijo, ki se je uporabljalo za usklajevanje, je bil internet.

Mirne demonstracije so zatrli z nasilje s strani policije in vojske, kar je pacifizem pretvorilo v nasilje tudi s strani opozicije; začela se je državljanska vojna.

Del vojske se je pridružil opozicijski koaliciji, zaradi česar je slednja lažje dobila potreben material za soočanje z odprto vojno, kot so oklep, topništvo in celo letalstvo.

Gadafi je postopoma izgubljal podporo in izgubljal nadzor nad državo, dokler mu konec avgusta ni preostalo drugega, kot da je čim bolje zbežal pred uporniki. Oktobra so se po zadnjih trdnjavah pro-Gadafijevega odpora začele uporniške sile.

20. oktobra 2011 in med pobegom iz Sirte je bilo Gadafijevo vozilo prisilno locirano mednarodne zračne sile, ki so podpirale upornike, in informacije, ki so jih po radiu prenašale na sile nasprotniki.

Od tu si je verjetno Gadafi zaslužil, čeprav je še vedno šokantno: kolona vozil je bila napadel, Gadafi pa se je sam skril v veliko cev, ki je bila nedaleč od ceste in so ga našli borci uporniki.

Preden ga je množica linčila in ga prosil za milost, so ga pretepli in mučili, celo verjamejo, da je bil sodomiziran s kakšnim predmetom.

Vojna se ni končala v Libiji, državi, ki je v zadnjih letih živela v skoraj anarhični državi, sredi konfrontacije med dvema nasprotujočima si vladama, Tripolitanije in Cyrenaice.

Sirija je še en primer države, v kateri so se protesti poslabšali v državljansko vojno, vendar je tukaj režim za razliko od prejšnjega uspel ohraniti svoj položaj.

In to zahvaljujoč mednarodni pomoči Rusije, zaveznice Basharja al-Asada.

Prvi protesti v Siriji so se zgodili marca 2011, ki so bili (in po predvidljivem vnaprej določenem scenariju) nasilno zatirani.

Julija 2011 se je rodila Svobodna sirska vojska, skupina uporniških sil, ki je imela podporo vojakov, ki so dezertirali iz vladne vojske. V konflikt Vključeni so bili tudi islamski fundamentalisti (ISIS in Al Kaida) ter kurdsko osamosvojitveno gibanje.

Za prvo fazo konflikta je bil značilen napredek opozicijskih skupin (režim Al-Assad ga je označil za teroriste). Preobrat v konfliktu se je zgodil junija 2013, ko je bila opozicija v Al Qusayrju poražena.

Leta 2015 je Rusija začela s posredovanjem v korist režima al-Assada, ki je vsekakor nagnil ravnotežje v njegovo korist. Hkrati so ZDA poslale pomoč Kurdom, ki so se na severu še naprej upirali.

Državljanska vojna se nadaljuje še danes; fundamentalistične organizacije so skoraj izginile s sirskega ozemlja, odnesla jih je vladna ofenziva z rusko podporo in tudi skoraj vsa opozicija razen kurdske.

Kurdi ohranjajo svobodno ozemlje na severu, ostaja pa vprašanje, kaj se bo z njimi zgodilo na dolgi rok.

Kar zadeva ostale države v arabski sferi, so na vse bolj ali manj vplivale zahteve po svobodi arabske pomladi.

V Maroku in Alžiriji so bili tudi protesti, čeprav ne tako močni ali s takšnimi rezultati kot v Tuniziji; Čeprav se državljanska vojna v Jemnu odziva na druge okoliščine, je nanjo vplival tudi; v Saudovi Arabiji in monarhijah Perzijskega zaliva je bilo nekaj plašnih poskusov, da bi se odprli na primer v dovoljenju žensk za vožnjo po Saudovi Arabiji ali odpiranju sob kino.

Bili so avtorji, ki so razmišljali o neredih, ki so se zgodili v arabskem svetu v okviru arabske pomladi, kot del globalnega gibanja, ki bi vključevalo tudi gibanja, kot je španski 15M ali Occupy Wall Street Severnoameriški.

Fotografije Fotolia: Sergio / Trrent

Teme v arabski pomladi (2010)