Pojem v definiciji ABC

lilen gomez | julij 2022
Profesor filozofije

Zgodovinski izvor grške tragedije

Tragedija kot umetniška zvrst izvira iz Aten okoli 6. stoletja pr. C., ki je dosegel svoj največji sijaj v V. stoletju pr. C., od katerega se začne njen zaton. Je izraz, ki se razvije v kontekstu policaji, mesto, ko se utrdijo določeni materialni pogoji.

Po eni strani je na državljansko-verski ravni atensko javno življenje doživelo a podnebje svobodo in avtonomijo, ki se je izražala na prazničen način. Ta občutek prazničnosti je bil povezan z odnosom domačnosti z bogovi: versko življenje ni bilo tvorilo sfero, ločeno od javnega, profanega življenja, vendar je med obema obstajala neposredna povezava. Od vključitve Dionizove figure v panteon, Atene naredijo prostor za ponudbo slavnostnih zabav za njegovo čaščenje; tako da je na dionizijskih praznikih kultna sila povzdignjena kot značilen element atenskega državljanskega telesa.

Po drugi strani pa festivali na poetično-diskurzivni ravni vnašajo odločilni element v razvoj tragedije: pojem drame, podprt z mimezisom, torej posnemanjem.

Tretjič, dionizična praznovanja odpirajo možnost prostora za državljansko srečevanje, ki bo pogoj za razvoj gledališče, kot prostor, v katerem se posamezniki zbirajo, da o nečem razmišljajo. Tako je sočasnost teh treh pogojev – občutka prazničnosti, poetičnega elementa mimeze in infrastrukturo gledališče - je ugodno izhodišče za razvoj grške tragedije.

struktura grške tragedije

Dramska zgradba tragedije predstavlja različne elemente: začne se s prologom, v katerem se povzetek zapleta dela, ki prikazuje preteklost tragičnega junaka - ki v njem igra glavno vlogo -, dokler ne doseže njegovega Prisoten.

Nato se nadaljuje petje zbora (párodos), iz katerega nastanejo epizode, iz katerih se artikulira zaplet, ki ga predstavljajo igralci. Zbor se med predstavo pogovarja z liki, izraža svoje misli in posega med vsako epizodo, da bi določil potek dramatičen delovanja, s pomočjo idej filozofskega in moralno. Zbor in junak izmenjujeta petje in recitacijo ter tako izpostavita razpravo ob nekem konfliktnem vprašanju (agonu), kot je transgresija pravilo, maščevanje, pravica itd. Končno se tragedija zaključi z eksodusom (exodos), po zadnji epizodi, v kateri se junak zave lastnega odgovornost o prejšnjih dogodkih.

Eshil, Sofoklej in Evripid so bili skozi zgodovino priznani avtorji grškega tragičnega žanra. Med najbolj paradigmatskimi tragičnimi deli lahko omenimo Ajshilovega Prometeja zvezanega; Antigona in kralj Ojdip, Sofoklej; ali Medeja, Evripid.

Družbena funkcija tragedije

V svoji Poetiki je Aristotel (384 pr. n. št. c. - 322 pr. n. št C.) opozarja na »pedagoško« funkcijo tragedije, skozi elemente mimezisa in katarza. Značilna formalna značilnost tragedije je upodabljanje s posnemanjem (mimesis) dejanja, ki skozi sočutje in groza, ki ju vzbuja v gledalcu, izzove občutek osvoboditve glede tovrstnih občutkov (katarza). Tragedija posnema dejanje, ki ga izvajajo liki, katerega verodostojnost je v tem, da je sosledje dejanj racionalno nujno zaradi same strukture. Ko zaplet napreduje, se razkrije zlo, ki je sestavljeno iz racionalnega rezultata dejanja nujno izvede tragični junak in da neizogibno prvi konča s trpljenjem oseba.

Trpljenje junaka vodi gledalca v občutek strahu, skozi identifikacijo z njim, da se mu bo to zgodilo v lastnem mesu. Zaradi takšnega strahu se mu junak smili in posledično čuti željo, da bi se izognil zlu. Zgodi se torej, da se s to željo zgodi moralna transformacija gledalca, ki teži k popravi strasti, ki bi ga pripeljale do nesreče, kot jo opazuje v trpljenju junaka tragično.

V tem je katarzična vrednost tragedije, ki se prevede v praktično in politično vrednost, saj izzove učenje za življenje v gledalcu. Takšno učenje je možno le ob estetski distanci, ki loči gledalca od dejanj, ki jih posnema tragedija, saj, če bi razveljavili kontemplativno distanco, ne bi prišlo do katarze, ampak le a občutek strahu.